Pokrajine so ustavna zaveza, Koroška čaka na pokrajino
Dan ustavnosti nas vsako leto spomni na temeljne vrednote države, obenem pa tudi na določbe Ustave Republike Slovenije, ki še vedno niso uresničene v praksi. Med njimi najbolj izstopa 143. člen, ki predvideva ustanovitev pokrajin kot širših samoupravnih skupnosti. Čeprav Ustava že skoraj dve desetletji določa, da bo država organizirana tudi na ravni pokrajin kot samoupravnih lokalnih skupnosti širšega pomena, te ureditve Slovenija še vedno ni vzpostavila. To odpira pomembna vprašanja o razmerju med ustavnimi načeli in politično voljo, pa tudi o zmožnosti države, da v celoti uresniči lastne ustavne zaveze. Kljub jasni ustavni podlagi pokrajine v Sloveniji še niso bile vzpostavljene, politična razprava pa je pogosto razpršena in odrinjena na rob.
Prav Koroška, kot ena najstarejših slovenskih zgodovinskih pokrajin, vztrajno opozarja, da zaradi oddaljenosti od državnega središča nujno potrebuje lastno pokrajino. To območje je hkrati hribovito, prometno izolirano in gospodarsko ranljivo. Da bi Koroška kot pokrajina lahko hitreje in učinkoviteje reševala svoje težave, se je jasno pokazalo tudi ob poplavah leta 2023, ko je bila regija več dni praktično odrezana od države, saj so bile ključne cestne povezave zaprte, mostovi poškodovani, številne vasi pa brez prehodov in oskrbe. Podobno se v vsakdanjih razmerah kažejo težave v zdravstvu, kjer se prebivalci soočajo s pomanjkanjem zdravnikov in dolgimi potmi do specialistov; v prometu, kjer cestna infrastruktura že desetletja čaka na posodobitve; ter v gospodarstvu, ki zaradi oddaljenosti od središč težje privablja nove investicije – vse to pa so izzivi, ki bi jih regionalna samouprava lahko obravnavala hitreje, ciljno in skladno z dejanskimi potrebami prebivalcev.
V političnem prostoru se z vprašanjem regionalizacije danes aktivno ukvarja predvsem Državni svet Republike Slovenije, ki opozarja, da odsotnost pokrajin ovira enakomeren razvoj države. Državni svet RS tematiko krepi s številnimi strokovnimi posveti, javnimi razpravami in regionalnimi srečanji, kjer redno izpostavlja tudi konkretne primere, ki kažejo, kako centralizacija upočasnjuje reakcije in zmanjša učinkovitost upravljanja na terenu. Prav predstavniki Koroške – tudi župan občine Mislinja in državni svetnik Bojan Borovnik - pogosto poudarijo, da bi uresničitev ustavne določbe o pokrajinah koroški regiji omogočila večjo avtonomijo pri odločanju, hitrejše odzivanje v izrednih razmerah ter bolj usklajene razvojne projekte, kar je še posebej pomembno za območja na robu države.
Državni svet Republike Slovenije ima v tem mandatu na svoji agendi stalne razprave o lokalnem in regionalnem razvoju Slovenije. Predsednik DS RS Marko Lotrič pravi, da po treh desetletjih lokalne samouprave potrebujemo poglobljen razmislek o učinkovitosti občin in jasen korak k regionalizaciji. Pri tem spomni, da Ustava RS kot najvišji pravni akt v 143. členu pokrajine izrecno narekuje, zato nadaljnje odlašanje ni le neučinkovito, temveč tudi ustavnopravno nevzdržno; hkrati pa pretirana centralizacija (v Ljubljano se vsak dan vozi več kot 140.000 ljudi) slabša kakovost življenja in razvojno ravnotežje. »Prav zaradi teh izzivov je smiselno ponovno razmisliti o uvedbi pokrajin, ki bi prispevale k enakomernejšemu razvoju celotne države in izboljšale življenjske pogoje ljudi v vseh regijah,« pravi Lotrič ter opozarja, da je nadaljnjo razpravo o ustanovitvi druge ravni lokalne samouprave treba začeti pri vsebini: pri pristojnostih, nalogah in financiranju pokrajin, šele nato pa odpreti vprašanja mej, sedežev in imen.
»Zakonodajni paket je bil že vložen v parlamentarni postopek, vendar zaradi pomanjkanja politične volje in zadostne podpore v trenutni sestavi Državnega zbora RS postopka nismo nadaljevali in smo zakonodajo umaknili iz procedure. V DS RS smo opravili več krogov posvetovanj s poslanskimi skupinami in pri večini ugotovili pripravljenost, da bi v prihodnje zakonodajo morda celo podprli,« pa je nedavno ob robu posveta »Lokalna moč, regionalni razvoj: vloga občin v sodobni Sloveniji« v Cankarjevem domu v izjavi za medije povedala generalna sekretarka Državnega sveta RS dr. Monika Kirbiš Rojs in dodala, da bi trenutni predlog zahteval spremembo ali prilagoditev približno 170 področnih zakonov, kar je izjemno zahteven in verjetno neizvedljiv projekt v enem samem vladnem mandatu: »Ko bo politična volja vnovič prisotna, bi bilo smiselno, da se pokrajinski paket znova preuči na ravni vladnih resorjev in pripravi v izvedljivem okviru. Pred tem pa je ključno preveriti tudi voljo državljanov, ali pokrajine sploh želijo.« Z uvedbo pokrajin bi sicer po mnenju dr. Kirbiš Rojs učinkoviteje koristili evropska sredstva, saj bi si regije lahko samostojno določale razvojne prioritete.
Dan ustavnosti bi torej moral biti tudi priložnost za premislek politikov in vseh državnih odločevalcev, da Slovenija še vedno ni uresničila ene ključnih ustavnih določb – 143. člena o pokrajinah. Če ustava predstavlja temelj naše demokracije in pravne države, potem mora biti njen celoten tekst tudi dejansko izvršen. Spomin na sprejetje ustave bi moral spomniti, da je regionalna ureditev del zaveze, ki so jo predhodniki zapisali v najvišji pravni akt države. Prav zato dan ustavnosti ne sme ostati zgolj simboličen praznik, temveč opomin, da demokratičnost sistema merimo tudi po tem, ali vlada in parlament uresničujeta ustavne obveznosti. Redno ponavljajoče se odlašanje pri pokrajinah ne spodkopava le enakomernega razvoja države, temveč tudi zaupanje ljudi v to, da institucije spoštujejo lastna pravila.
23. december kot dan ustavnosti bi tako moral vsako leto znova odpirati vprašanje, kdaj bo Slovenija iz simbolne ustavne zaveze naredila korak k ustanovitvi pokrajin.
M.P.
Marko Lotrič
Dr. Monika Kirbiš Rojs
